Ker nisem umetnik, se pri razvoju tega projekta z obliko skulpture nisem veliko ukvarjal. Če bi imel na razpolago dovolj prostora, bi postavil zid, ki bi bil, odvisno od uspešnosti projekta, lahko dolg tudi več kilometrov. Raven zid, katerega bi lahko postavili na primer pod Brežiški grad ali pod cesto med Koprom in Izolo. Ljudi, ki o tem odločajo na navedenih lokacijah, moj projekt ni zanimal, oz. je do njih tako rekoč nemogoče priti.
Že na začetku pa sem za osebo, ki bo oblikovala skulpturo, “določil” g. Oskarja Kogoja, ki ga verjetno tukaj ni potrebno posebej predstavljati. Takoj na prvem srečanju je g. Kogoj podal nekaj predlogov, eden od njih je bila čebela, kot simbol medsebojne pomoči, marljivosti, nenazadnje Slovenije. Priznam, nikoli se ne bi spomnil na čebelo. In prav čebela je dodala temu projektu nekaj več, neko globljo povezavo projekta s Slovenijo, naravo in sobivanjem vseh nas na tem planetu.
Logična izpeljava te osnovne ideje o čebeli je skulptura v obliki satja. Satje je med drugim tudi geometrijska oblika z največjim možnim izkoristkom danega prostora. Ne vem (še) kakšna bo končna oblika skulpture/satja, vem pa, da lahko postane nova turistična atrakcija in sčasoma celo največji stekleni spomenik na svetu. Ljudje smo po naravi radovedni in ko se bo o tem začelo govoriti, bodo začeli prihajati prvi obiskovalci. Seveda ti ne bodo obiskali samo skulpture, ampak še kaj drugega v Savinjski dolini in Sloveniji.
