ŽIVETI S ČEBELAMI
Na južni strani Alp, med italijansko Furlanijo in hrvaško Slavonijo, leži dežela dobrih čebelarjev. To je Slovenija. Sodi med najmanjše države v Evropi in njenih prebivalcev je komaj toliko, kot jih imata mesti Bukarešta ali Capetown, torej nekaj manj kot dva milijona. Čebelarjev je približno 8.000. Že hiter izračun nam pove, da so med tisoč prebivalci kar štirje čebelarji, glede na to pa so Slovenci pravi čebelarski narod.
BOGATA ČEBELARSKA TRADICIJA
Nekdaj, ko ljudje še niso poznali sladkorja, skoraj ni bilo slovenske kmetije, na kateri poleg drugih domačih živali ne bi imeli tudi čebel. Med je bilo edino sladilo, vosek pa nepogrešljiva surovina za izdelavo sveč. Čebele so gojili v nizkih, lesenih panjih, ki so jih podolžno zlagali v nekakšne skladovnice, tesno drugega ob drugem, v več vrstah. Te panje imenujemo kranjiči. Zanje so v zavetnem delu sadnega vrta zgradili leseno hišico, v kateri so bile vse čebelje družine pod eno streho pozimi zavarovane pred snegom in mrazom, poleti pa pred sončno pripeko. Zaradi nekaterih prednosti so takšni čebelnjaki povsod po Sloveniji še dandanes zelo priljubljeni in s svojo pojavnostjo plemenitijo kulturno podobo krajine.
VAŠKE GALERIJE
V sredini 18. stoletja se je na ozemlju današnje Slovenije, ki je bilo takrat del Habsburške monarhije, pojavila edinstvena ljudska umetnost: slikanje panjskih končnic. V tem obdobju je bilo zelo priljubljeno poslikavanje kmečkega pohištva, nastajale pa so tudi številne slike na steklu. Gladke lesene deščice na pročeljih panjev so dobesedno izzivale tedanje ljudske umetnike in tako so začele na njih nastajati podobe, ki jih lahko še dandanes občudujemo v Čebelarskem muzeju v Radovljici.
Preprosti čebelnjaki so postali prave umetniške galerije na prostem. Ob njih so se zbirali mladi in stari in občudovali slikovite podobe, ki so prikazovale dogodke iz zgodovine, zgodbe iz Svetega pisma in dogodke iz vsakdanjega vaškega življenja. Čebelam so slike na panjih omogočale boljšo orientacijo, čebelarju pa so pomagale, da je laže razlikoval panje med seboj ter si tako laže zapomnil, kateri je že rojil in kateri ne.
ANTON JANŠA – UČITELJ ČEBELARSTVA
V obdobju, ko so se na panjih slovenskih čebelarjev pojavile prve poslikave, je deloval tudi veliki čebelarski učitelj slovenskega rodu Anton Janša. Rodil se je leta 1734 v idilični vasici Breznica v bližini Bleda. Ukvarjal se je z delom na kmetiji, že kot mlad fant pa tudi z gojenjem čebel in s slikarstvom. Želja po boljši izobrazbi ga je privedla na Dunaj, kjer je leta 1769 uspešno končal risarsko šolo. Toda Janši ni bilo usojeno, da bi postal slaven slikar, kakor je to uspelo njegovima bratoma. Tedanja cesarica Marija Terezija je v Augartnu na Dunaju ustanovila čebelarsko šolo in Janša je tam postal prvi čebelarski učitelj. Temeljito poznavanje življenja čebel, kot ga je spoznal v domačem kraju, izjemen dar opazovanja in prirojena bistroumnost so mu pomagali, da je zaslovel kot odličen teoretik in praktik na čebelarskem področju.
V nemškem jeziku je napisal dve knjigi. V njih je zapisal več trditev, ki so se zdele za tisti čas naravnost neverjetne: da troti niso nekakšni vodonosci, kakor so na splošno mislili do tedaj, ampak da so to samci, ki med letom v zraku oplodijo matico; da je matica mati vsem živim bitjem v panju, tudi trotom; da s prvim rojem iz panja izleti stara matica, šele z naslednjim pa mlada; da je s hudo gnilobo okužene čebele mogoče ozdraviti s pretresanjem v drug panj in z nekajdnevnim stradanjem. Ta metoda je še dandanes uporabna v praksi, priporočal pa jo je tudi Janša, čeprav takrat še nihče ni nič vedel o bacilih. Kdo ve, kaj vse bi še naredil ta naš rojak za čebelarstvo, če bi ga ne prehitela nepričakovana smrt in ga komaj 39 let starega položila v grob.
Ostaja kot svetel vzor tako slovenskim čebelarjem kot tudi avstrijskim oziroma dunajskim, med katerimi je deloval, umrl in kjer je tudi pokopan.
SIVA ČEBELA
Zdajšnje ozemlje Slovenije je domovina sive čebelje pasme – kranjske čebele (Apis mellifera carnica). Slovenski čebelarji jo zaradi svetlo sivih dlačic na obročkih zadka ljubkovalno imenujejo tudi kranjska sivka. Slovi po svoji krotkosti, delavnosti, skromnosti in odličnem smislu za orientacijo. Morda se je predvsem zaradi teh lastnosti tako priljubila ljudem, da so jo začeli gojiti v čebelnjakih v bližini svojih domov. Za njeno krotkost so kmalu izvedeli tudi čebelarji drugih narodov, najprej v Srednji Evropi, kjer je sicer doma agresivna temna pasma Apis mellifera mellifera. Tako se je proti koncu 19. stoletja v naših krajih začela živahna trgovina z živimi čebelami in roji, pozneje pa še z maticami kranjske pasme. Podolgovati leseni panj kranjič, ki so ga opravljali od zadaj ali od spredaj, je bil kakor nalašč za zlaganje na vozove in za prevoz na večje razdalje.
Do začetka prve svetovne vojne so specializirani slovenski trgovci izvozili več deset tisoč čebeljih družin in marsikje popolnoma izpodrinili avtohtono temno čebelo. Njihovo delo zdaj nadaljujejo vzrejevalci matic. Vsako leto jih približno 40.000 prodajo po večini v Srednjo in Zahodno Evropo, nekaj pa tudi čez Atlantik, v Južno in Severno Ameriko.
DEŽELA MEDU
Sočasno z živahno trgovino so v nekaterih slovenskih krajih začeli pripravljati specializirane čebelarske sejme, na katere so kmetje po končani poletni paši, po navadi 10. avgusta, pripeljali na tisoče panjev, polnih medu in čebel. Kupci tega blaga so bili trgovci z živimi čebelami ter medičarji in svečarji. Zadnji so panje kupovali zaradi medu in voska. Čebele so navadno pomorili z žveplom, satje pa izrezali in ga stisnili v posebnih prešah. Tako pridobljen vosek so prekuhali in predelali v sveče. Večino medu so prodali doma ali izvozili v bližnje dežele, nekaj pa so ga uporabili za izdelavo medice in medenega kruha. Pri tem sta se znova uveljavila človekova iznajdljivost in smisel za oblikovanjem. Nastala je svojevrstna umetnost, ki se je širila iz roda v rod in se ohranila do današnjih dni. Tako imamo v nekaterih krajih, na primer v okolici Škofje Loke, prave umetnice, ki znajo iz mešanice medu, ržene moke in z dodatki popra, cimeta in nageljnovih žbic ter pepelike narediti raznovrstne oblike medenega kruha, okrašenega z domiselnimi okraski iz rastlinskega sveta. Ta kruh so nekdaj izdelovali ob večjih praznikih in pomembnejših dogodkih, kot je na primer poroka, dandanes pa je predvsem izviren turistični spominek na Slovenijo.
PRILAGOJENA PODNEBJU
Vrnimo se znova h kranjski sivki, s katero uspešno čebelarimo v Sloveniji, Avstriji in na Hrvaškem, pa tudi v drugih državah Srednje in Vzhodne Evrope. Ta čebelja pasma se je tisočletja prilagajala našim podnebnim in pašnim razmeram. Odlično prenaša hladne, snežne zime, pogosta deževna in vetrovna poletja ter dobro izrabi paše, kadar ji to omogoča vreme. Zlasti se je specializirala za odkrivanje in nabiranje mane na smreki in jelki, tako da v tem pogledu prekaša preostale pasme. Poznavalci ji pripisujejo tudi dobro izražen čistilni nagon, zaradi katerega je manj dovzetna za različne bolezni.
Kranjska čebela sicer prezimuje v manjših družinah ob razmeroma skromnih zalogah hrane, vendar je njen spomladanski razvoj eksploziven, tako da družine maja dosežejo svoj vrhunec. Prav ta hiter razvoj pogosto preseneti čebelarje. Če ne poskrbijo pravočasno, da ima dovolj prostora za graditev satja in donos medu, se kaj hitro pojavi rojilno razpoloženje.. Nagnjenost k rojenju je lastnost, ki v velikih, komercialno usmerjenih obratih ni zaželena. Zato so si strokovnjaki s Kmetijskega inštituta Slovenije v Ljubljani zadali nalogo, da z ustrezno izbiro in vzrejo vzgojijo manj rojive rodove, tako da bodo sprejemljivejši tudi za zahtevnejše kupce čebel po svetu. Hkrati s selekcijo manj rojivih rodov si prizadevajo poiskati tudi takšne rodove, ki so naravno bolj odporni proti varoji.
PREVAŽANJE ČEBEL
Skoraj 60 odstotkov celotne površine Slovenije pokrivajo mešani listnati in iglasti gozdovi, v katerih čebele vsako leto najdejo bolj ali manj izdatno pašo. Najpomembnejši medoviti drevesni vrsti sta jelka in smreka, sledijo pa ji pravi kostanj, lipa, javor in divja češnja. Čebelje družine so po vsej državi razporejene dokaj enakomerno, zato je dobro tudi opraševanje kulturnih in divjih rastlin, tako da prevažanje v sadne plantaže ali na večje posevke oljne ogrščice in detelje ni potrebno. Že od nekdaj pa je v navadi prevažanje čebel iz krajev s slabšo pašo na boljša pasišča, zlasti na gozdna.
V starih pisnih poročilih beremo, da so nekdaj kmetje na ramah prenašali panje iz nižjih delov, kjer so bili travniki že pokošeni, na planinske pašnike s poznejšo vegetacijo. Za prevažanje po ravninskem svetu so si izdelali posebne vozove in vozili panje z volmi ali konji tudi na večje razdalje. Te prevoze so organizirali čebelarji predvsem zato, da bi izrabili bogata in obsežna polja ajde v okolici Ljubljane, Škofje Loke in Ptuja. Ajdo so sejali po končani žetvi pšenice v juliju, cvetela pa je že v drugi polovici avgusta. Če je bilo vreme ugodno, so si čebele nabrale kakovostno in obilno zimsko zalogo hrane, matice pa so zaradi vnosa nektarja še enkrat zalegle vse razpoložljivo satje. Tako so bile čebele dobro preskrbljene in pomlajene pred zazimljenjem.
NAPOVEDOVANJE MEDENJA
Dandanes prevažajo čebelarji svoje čebele predvsem na gozdne paše. Medenje jelke in smreke se pojavlja bolj ali manj redno vsako leto, vendar krajevno zelo različno. Dobro organizirana služba napovedovanja pojavljanja mane na gozdnem drevju skrbi za to, da dobijo čebelarji čim bolj natančne podatke o kraju in intenzivnosti medenja. V slovenskih gozdovih je vsako leto več opazovalnih panjev na tehtnicah, ki v določenih časovnih presledkih samodejno sporočajo, koliko medu so nabrale čebele, čebelarji pa se na podlagi prejetih podatkov odločajo, kdaj in kam bodo peljali svoje čebele na pašo. Za ta namen uporabljajo tovornjake, prikolice in zabojnike, v katere podobno kot domine zlagajo naše AŽ panje. To so listovni panji, ki se odpirajo od zadaj in so pred skoraj sto leti iz naših čebelnjakov izrinili romantične kranjiče s poslikanimi panji.
Zanimivo je, da se nakladni panji, kot sta na primer LR ali DB panj, na slovenskem ozemlju niso uveljavili, kot se je sicer v zadnjih desetletjih zgodilo v sosednji Avstriji. Ali je vzrok za to tradicionalna konservativnost slovenskih čebelarjev?
Pravega odgovora na to vprašanje ne ve nihče. Res pa je, da smo podobno kot naši predniki čustveno še vedno zelo navezani na čebele in jim zato privoščimo bivanje v suhih, toplih panjih, ki jih pred slabim vremenom varuje močna in varna streha. V našem, slovenskem jeziku čebela ne pogine, ampak umre. Ljudje jo občudujejo in spoštujejo bolj kakor katero koli drugo žival.
LJUBITELJSKO ČEBELARJENJE
Letno pridelamo približno 2.000 ton medu. Ta količina zadostuje za domače potrebe, zato uvoz ni potreben. Kadar obilno zamedita smreka in jelka, se pojavijo presežki, tako da nekaj medu lahko tudi izvozimo. Naš hojevec in smrekovec po lastnostih prav nič ne zaostajata za medovi, ki jih točijo nemški čebelarji v Schwarzwaldu ali švicarski v gozdovih Jure.
S čebelarstvom se ukvarjajo ljudje najrazličnejših starosti in poklicev. Večina je ljubiteljev z manjšim številom panjev in zanje je gojenje čebel način preživljanja prostega časa. Ob svojih krilatih prijateljicah se učijo razmišljati in opazovati, z njimi se veselijo bogatega medenega pridelka, z njimi delijo žalost, če se v čebelnjaku pojavi bolezen.Prav zaradi bolezni, zlasti varoze, ki se zdi nepremagljiva, se med mladimi zmanjšuje zanimanje za gojenje čebel. Stari čebelarji umirajo, mladih pa ni dovolj, da bi zapolnili vrzeli v čebelarskih društvih. Ta pojav je najbrž značilen za vse države Stare celine. V Sloveniji se trudimo pomladiti čebelarske vrste z ustanavljanjem šolskih čebelarskih krožkov, v katerih se učenci v okviru prostovoljnih dejavnosti seznanjajo tudi z gojenjem čebel.
Če od desetih učencev, ki med šolskim letom obiskujejo teoretični in praktični pouk čebelarstva, po končani osnovni šoli vsaj dva postaneta čebelarja, je krožek dosegel svoj namen.
ČEBELARSKA ORGANIZACIJA
Kljub temu, da je poglavitni namen gojenja čebel že od nekdaj pridelava medu, pa vse večji pomen dobivajo tudi druge koristi te dejavnosti za čebelarja. Marsikateri se v svojem matičnem društvu počuti tako domače kot v svoji lastni družini. Srečuje se s podobno mislečimi prijatelji in znanci, z njimi se posvetuje in izmenjuje izkušnje ter načrtuje različne dejavnosti, kot so strokovna predavanja, izleti, razstave, proslave okroglih društvenih obletnic in še marsikaj drugega. Vse te vzporedne dejavnosti ga notranje bogatijo in plemenitijo. Čebelarska zveza Slovenije je nastala pred 130 leti, vanjo pa je vključenih 200 čebelarskih društev. Skoraj vsako društvo ima tudi svojo zastavo. Ta spremlja njegove člane, kadar se veselijo in zabavajo, pa tudi v trenutkih slovesa, ko se preminulemu čebelarju še zadnjič pokloni nad odprtim grobom.
Tako častitljivo starost je dosegla tudi strokovna revija Slovenski čebelar, ki s tehtnimi članki izobražuje svoje bralce in jih obvešča o dogajanju v čebelarskem svetu.
Zanimive so ugotovitve sociološke raziskave, izvedene med našimi člani. Ugotovili smo, da dosegajo otroci iz čebelarskih družin, ki so po večini gmotno dobro preskrbljene, nadpovprečen šolski uspeh in da pozneje, po končanem študiju, pogosto zasedajo pomembne položaje v politiki, gospodarstvu in kulturi. Čeprav številni niso sledili vzoru svojih očetov in se s čebelami ne ukvarjajo, priznavajo, da so jim bili starši najpomembnejši vzorniki, pri katerih so se učili vztrajnosti, skromnosti, delavnosti ter ljubezni do narave in domovine.
Vse to dokazuje, da gojenje čebel v Sloveniji ni samo pridobivanje medu, ampak veliko več. Je način življenja.
Tekst & Foto: Franc Šivic
